ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

DHARMA - plemenita naloga notranjega jaza

Ne sprašujmo se, kaj bi lahko imeli od življenja, temveč, kaj bi življenje lahko imelo od nas.

Viktor Frankl

V mnogih ljudeh plameni ali tiho tli težnja, da bi našli področje življenja, ki bi jih izpolnilo in omogočilo, da svoja hotenja uresničijo, pa čeprav bi morali vlagati napor, čas in energijo za dosego tega cilja. Zakaj sem na tem svetu, zakaj sem se rodil? Ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Kaj mi lahko ponudi življenje? To so pogosta vprašanja, ki si jih zastavlja duhovni iskalec. Ljudje imamo že v osnovi želje, predstave ali nekakšen občutek, kaj bi radi v življenju delali, kaj bi nas izpolnjevalo. Pogosto pa tem občutkom ne sledimo niti toliko, da bi ugotovili, ali gre za želje, ki morda izvirajo iz trenutno nepotešenih osebnostnih potreb, ali gre zares za pristni notranji interes.

Kaj je dharma?

Najprej se na kratko zazrimo v širše razsežnosti življenja. Kot je znano, svet v osnovi gradita dva pola stvarstva: pol materije (Šakti, jin, luna, čista moč .) in pol duha (Šiva, jang, sonce, čista zavest .). Pol materije označuje živahna, dinamična vrhunska inteligenca; tisto, česar pa materija nima, je kvaliteta duhovne ljubezni. Skozi igro ali ples stvarstva (mahalila), ki jo plešeta Šiva in Šakti skozi zlitje točk čiste zavesti (duš) z materijo, se hoče izraziti nekaj novega, kar do sedaj še ni obstajalo: s kvaliteto duhovne ljubezni prežeta materija. Tu smo torej kot točke čiste zavesti, ki lahko v imenu duha nekaj prispevamo v plesu stvarstva in tako obogatimo lastno in skupno življenje. Ta namen, zaradi katerega smo kot duhovno bitje sestopili v svet materije, ezoterika imenuje dharma (iz sanskrta: naloga, zakonitost, red). V življenju pa se kaže kot pristni notranji interes, ki ga nosimo globoko v srcu in ki je včasih celo v nasprotju z željami ali pričakovanji, ki vsakodnevno vznikajo in se izgubljajo v pozabo.

Sicer pa na dharmo lahko gledamo z ožje ali s širše perspektive. Življenjska oziroma inkarnacijska dharma je pristni notranji interes, ki naj bi ga uresničili v neki posamezni inkarnaciji; pred vsakim utelesenjem ga v skladu s karmo in s tem, česa naj bi se naučili, določi notranji jaz, duša. Evolucijska dharma pa je bolj globalna, tiče se vsakega posameznega trenutka življenja (vključuje inkarnacijsko dharmo) in hkrati celotnega toka človekove evolucije, od prve do zadnje inkarnacije. V okviru evolucijske dharme je naloga notranjega jaza trojna.

Prva naloga je prefiniti materijo naše osebnosti. Duhovno jedro se lahko izraža le skozi prefinjeno, harmonično (sattvično) materijo naše osebnosti. Če fizično telo, duševnost in razum niso umirjeni in v ravnovesju, se finost duha ne more izraziti. Tako je prva naloga zavesti, ki se znajde v materiji, ta, da jo iz inertne, speče gmote prebudi v aktivnost in postopoma vzpostavi koherentno ravnovesno stanje. Šele skozi takšno osebnost se lahko izražajo pretanjene kvalitete duše. Tako je na primer materija samouresničenih v tolikšni meri prefinjena, da v polni meri izraža duhovne kvalitete notranjega jaza - zato ji nekateri pravijo kar svetlobna materija. Drugi dve nalogi pa sta izraziti svoje duhovne potenciale in ustvarjati, učiti se kreativnosti. Svet se sam po sebi ne bo spremenil. Tu smo mi, da ga spremenimo. Ustvarjalnost pomeni biti v življenju vedno svež, buden, živ, angažiran, ob tem pa ves čas uglašen z energijami lastne duše.

Izpolnjevati svojo dharmo pomeni živeti v skladu z dušo

Vsak ima v sebi neko kvaliteto, značilno samo zanj, ki jo lahko podeli z drugimi. Brez izjeme. Bolj ko smo uglašeni z dušo, bolj se bo ta lastnost izražala v našem življenju. Ko govorimo o pristnem notranjem interesu, si pogosto predstavljamo, da je to nekaj zelo konkretnega: biti dimnikar, frizerka, zdravnica, učitelj . Rojeni smo z neko določeno nalogo. To predstavo o sebi pogosto idealiziramo in si predstavljamo, da bomo nova Mati Tereza ali Churchill - skratka nekaj posebnega. Ker ne vidimo možnosti za kaj tako pomembnega, čakamo naprej.

Vendar dharma največkrat ni nekaj ozko določenega, konkretnega, temveč je naš notranji interes bolj širok, kot si mislimo. Govori nam o tem, katera smer v življenju je tista, ob kateri nam srce zapoje (na primer delo z ljudmi, otroki, živalmi, naravo, ekologija, ekonomija, računalništvo, prehrana, šport .). Znotraj teh smeri oziroma področij so različne možnosti, ki pa se z našo aktivnostjo izostrijo! Pogosto torej ne gre za neko konkretno dejavnost, ki bi jo morali opravljati, temveč za kvaliteto, ki naj bi jo v življenju izrazili. Skrb in ljubezen do drugih lahko na primer izrazimo, ko pomagamo v domu za starejše, vzgajamo otroke v šoli ali vrtcu, smo direktor ekega podjetja in skrbimo za zaposlene, inšpektor za okolje in podobno. Modrec D. K. pravi: "Učenec ve, ker dela!" Bodi usklajen z lastno dušo, vnašaj jo v življenje in dharma se bo postopoma začela bolj jasno izrisovati.

Kje naj izvem za svojo dharmo?

Odgovor pogosto iščemo pri raznih jasnovidcih ali gurujih. Nismo edini, ki lahko spoznamo svojo dharmo, nekateri redki posamezniki, ki imajo sposobnost notranjega uvida, jo morda vidijo še bolje kot mi sami. Vendar ni bistvo v tem, da nam nekdo pove, kaj naj bi delali, ampak da sami, skozi življenje globoko v svojem srcu spoznavamo, kaj nas zares izpolnjuje. Oodkrivanje lastne dharme je proces spoznavanja samega sebe in je kot tako izredno dragoceno in nenadomestljivo. Skozi to človek zori, dobiva globlji uvid v smisel lastnega obstoja ter tako postopoma postaja bolj moder in ljubeč. Šele ko sami spoznamo, kaj je naš pristni notranji interes, v srcu zagori dovolj velik in močan plemen, ki nas lahko premakne v smeri lastnega srčnega hrepenenja.

Saj bi sledil svoji dharmi, a kaj, ko me karma omejuje!

Karma je priročen izgovor za nedejavnost: saj bi, a nimam denarja, časa, imam družino, nimam ustrezne izobrazbe . Vendar karmo oziroma življenjske okoliščine (spol, kje se bomo rodili, v kakšno socialno okolje, kakšne bodo možnosti za izobraževanje .) pred rojstvom določa naša duša! Tudi dharmo določa duša. To dvoje torej ne more biti v nasprotju.

Karma je tesno povezana z dharmo. Tu je zato, da se učimo. Deluje kot zrcalo življenja, ki nam omogoča, da posledice svojih dejanj žanjemo sami in si tako pridobivamo izkušnje. Pridobljene izkušnje in spoznanja pa omogočajo lažje izpolnjevanje pristnega notranjega interesa. Vedno znova se bomo v življenju znašli v takšnih karmičnih situacijah, ki bodo iz nas izvabljale skrite vrline. Tam, kjer smo, in takšni, kot smo (z vsemi kvalitetami in slabostmi), smo z razlogom. In ne glede na svoje še ne odpravljene slabosti, lahko v vsakem trenutku prispevamo delček sebe za skupno rast!

Mešanje osebnih in duhovnih teženj

Zaradi prepričanja, da je izvrševanje dharme povezano samo z zadovoljstvom in ravnovesjem, pogosto pride do mešanja med resnično življenjsko nalogo ter hotenji, ki temeljijo na trenutnih potrebah in željah osebnosti. Izvrševanje dharme vedno pomeni izziv za osebnost. Pri tem se duševnost in razum lahko odzoveta z navdušenjem in podpirata delovanje, ob potrebi po večji angažiranosti ali ob večjih težavah, pa se lahko upreta nadaljevanju v določeni smeri. Če hočemo kaj spremeniti, je treba najprej premagati ležernost v nas samih. Pomaga, če se vprašamo, kaj nas zares trajno notranje izpolnjuje? Včasih kljub naporu, izzivom in prebitim bitkam na koncu ob utrujenosti ostaja v srcu izpolnjenost in občutek radosti. Edino tisto, kar trajno ostane zapisano na dnu srca, ima vrednost.

Kaj bom imel od tega?

Pogosto imamo (ne da bi se tega zares zavedali) predstavo, da bomo delali tisto stvar, od katere bomo imeli največjo korist - materialno, duhovno, morda večji ugled, večjo veljavo v krogu znanih ljudi . Sprašujemo se, ali bomo z opravljanjem neke dejavnosti srečni, spoštovani, sprejeti od drugih. Tako razmišljanje izhaja iz prepričanja, da smo srečni, ko in če dobivamo. V resnici je ravno obratno: izpolnjeni smo takrat, ko dajemo, čeprav to z razumskega stališča ni preveč logično. Dharma izvira iz srca in njeno uresničevanje je utemeljeno na duhovni ljubezni, ki vidi celoto. Skrb za celoto in nenehno prelivanje (dajanje in sprejemanje) znotraj nje je tisto, kar izpolnjuje. Velike zgodovinske osebnosti spoštujemo po tem, kar so dali, ne po tem, kar so dobili!

Zoran Mihajlović