VSEBINA

SPOLNO ZLORABLJEN OTROK JE LAHKO PSIHIČNI INVALID

Zgodba, o kateri bi morala spregovoriti že veliko prej, da bi lahko pomagala sebi in drugim.

Izhajam iz neurejenih družinskih razmer. Odraščati kot otrok brez staršev pred pol stoletja je bilo precej drugače kot danes. V tistem času se je velikokrat uporabljala beseda "pankrt" - to so bili otroci brez staršev ali neznanega očeta ali ločenih staršev, danes pa te besede skorajda ne slišimo več, izgubila je tudi svoj pomen. Na mene pa je naredila zelo velik vtis, kajti uporabljali so jo ljudje v okolici, kjer sem živela, učitelji in tudi župnik. Beseda "pankrt" me je kot otroka popolnoma razvrednotila, mi odvzela samozavest, vzbudila manjvrednostni kompleks in me ponižala.

Svojo prizadetost sem kot otrok na nek način tudi izžarevala, s tem pa dopustila, da me še dodatno izkoristijo in prizadenejo. Ko sem pri verouku doživljala dotike župnika, je to v meni vzbudilo neprijetne občutke sramu, krivde in greha. Ti občutki so se stopnjevali do te mere, da sem začutila močno sovraštvo do župnika. Ker si tega nisem upala nikomur povedati in da sem lahko s tem živela, sem si ustvarila svoj svet, kamor sem se zatekala vedno, ko sem doživljala zlorabo. V mojem namišljenem svetu je bilo vse lepo, ni bilo nasilja in poniževanja, ni bilo ljudi, ki bi me prizadeli.

Janja Škrjanc

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.