VSEBINA

Slovenski brezdomci in njihov časopis

KRALJI ULICE

Listam po "prvem slovenskem časopisu za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja" Kralji ulice, druga številka. V njem so avtorski prispevki klatežev, od izpovednih in razmišljajočih, do toplih, hudomušnih; intervju z najstarejšo prostovoljko na Karitasu, 83 letno Maro Cesarjevo; reportaža z izleta v Cukrarno, ki je danes ograjena podrtija, sicer pa znano nelegalno prebivališče ljubljanskih klošarjev in ljudi s socialnega roba. Razgibano vsebino dopolnjujejo risbe, izvrstne fotografije in križanka. Časopis prodajajo brezdomci sami, stane 200 SIT. Od prodane številke dobijo 50%, "dobri ljudje pa včasih primaknejo še kakšen tolarček."

"Boste košček pečenke, gospa? Ali piškot? Kozarček? Kralji ulice častijo! Imamo vino in kokakolo!" je bil zgovoren Tadej, eden od ljubljanskih brezdomcev, ki so v dneh pred novim letom pri Prešernovem spomeniku v Ljubljani postavili provizorično stojnico in mimoidoče "častili" ter veselo voščili srečno novo leto. Dva njegova kolega sta v bližini mimoidočim ponujala časopis Kralji ulice. Zapletem se v krajši pogovor s Tadejem, ki mu teče jezik kot namazan, drugi so bolj sramežljivi. "Si morete misliti, Pediatrični kliniki smo od zasluženega denarja podarili 15.000 SIT! Mi, klošarji!" je bil ponosen in hkrati ogorčen, ker tega niso nikjer javno povedali, pa so o njih pisali po časopisih in tudi na televiziji je bila ena oddaja. Poudari še, da oni niso džankiji, ki jih ne mara. Klošarji resda prosijo za kakšen litrček, ampak nikoli ne bi za denar koga okradli ali kaj podobnega, je odločen. Preden se poslovimo, skupaj s kolegi pozirajo za mini gasilsko fotografijo.

"To je zelo zanimivo delo," pravi Špela Razpotnik, mlada doktorica socialne pedagogike, ki jo brezdomci ljubkovalno kličejo Špelca. Sestaneva se med dopoldanskimi in popoldanskimi obveznostmi na Pedagoški fakulteti, kjer dela. Skupaj s kolegi iz Združenja za socialno pedagogiko je v ozadju tega projekta, med drugim je urednica časopisa Kralji ulice in predsednica istoimenskega društva za pomoč in samopomoč brezdomcem, ki so ga ustanovili pred kratkim in je izdajatelj časopisa. "Gre za kontinuirano delo z brezdomci in za dogovarjanje z njimi," pravi Špela. Prva, poskusna številka Kraljev ulice, je izšla junija 2005 v okviru študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Bila je rezultat dolgoročnejšega projekta o brezdomcih, študentje so opravili veliko raziskovalnega dela tudi na terenu.

Odziv na poskusno številko je bil dober, prodajalci - brezdomci, so rekli, da hočejo še pisati in prodajati. "Veliko smo se dogovarjali, spodbujali so se med sabo, da so kaj napisali," pove Špela. In tako so nadaljevali. Bilo je poletje, ni bilo predavanj na fakulteti in drugega dela, tako da je veliko časa preživela z uličnimi znanci. Druga številka Kraljev ulice je izšla novembra 2005 in bila v nekaj dneh razprodana. Brezdomci in Ljubljančani so izgleda vzeli časopis za svojega. Odločili so se za ponatis in na hitro decembra izdali še koledarček za leto 2006 - "Kljub temu, da nas ne vidite, mi obstajamo."

Glede na to, da je bilo merilo za uspešnost tega projekta, koliko brezdomcev se bo vključilo v prodajo in koliko mimoidočih bo kupilo časopis, je bil projekt zelo uspešen. Prva številka je izšla v 800, druga v 1000 izvodih in sta bili razprodani. Pri prodaji prve je sodelovalo  približno 60 brezdomcev, pri drugi že več kot 100.

Špela, ki dobro pozna ljubljanske brezdomce in njihove individualne usode, se strinja z mislijo, da so na nek način kot velika družina. Pravi, da so skupaj že veliko dali skozi. "Brezdomci so zelo različni med sabo, nekateri zelo občutljivi, bolj, kot bi od nekoga, ki živi na ulici, človek mogoče pričakoval." 
"Radi bi s tem nadaljevali," odgovori na vprašanje o prihodnosti časopisa. "Med drugim je to odvisno tudi od  financ. Prvi dve številki sta nastali s prostovoljnim delom sodelujočih, papir in tisk sta bila podarjena oziroma brezplačna." Urednica je že od začetka proti temu, da bi objavljali reklame, zato bodo najprej dali prednost drugim načinom in se javili na razpis pri Ministrstvu za socialo. Želijo si, da bi država subvencionirala celoten projekt z brezdomci, saj tako delo zahteva celega človeka. Če bodo dobili kaj sredstev, bi lahko bila kakšna oseba redno zaposlena v društvu. "Pravi človek za to bi bila Maja Vižintin, socialna delavka, ki že zdaj sodeluje  pri raziskavah o brezdomcih, delala je tudi v dnevnem centru Stigma in dobro pozna brezdomsko problematiko," pravi Špela. Zaenkrat bodo v negotovosti delali naprej, kakor bo šlo ob drugih delovnih obveznostih, potem bodo videli. 

Vprašam še, od kod ideja za ime časopisa, saj je vtis, da so ga brezdomci in tudi bralci z lahkoto vzeli za svojega. "Naši študenti so imeli "brainstorming" (možgansko nevihto) možnih naslovov. Nek študent se je tako spomnil na umetniški projekt pred časom, Kralji prihajajo. S seznamom predlogov smo šli k brezdomcem in jih vprašali, kateri jim je najbolj všeč, katerega bi najraje prodajali. Izbrali so Kralje ulice." 

Čeprav je brezdomce včasih nedvomno težko premakniti in v njih vzbuditi željo po samopomoči in iskanju izhoda iz težav, celoten projekt pomoči dokazuje, da to z dobro voljo in požrtvovalnostjo ni nemogoče. Za konec se Špela strinja z mojim opažanjem, da se mi zdijo brezdomci, odkar imajo in prodajajo svoj časopis, nekako bolj dostojanstveni kot prej, kot bi bolj spoštovali sami sebe, kot človek, ki je ponosen, ko dela in je koristen.

Ulični časopisi po svetu
Podobni časopisi, kot je Kralji ulice, so poznani po celem svetu. Eden najbolj znanih in razširjenih je londonski The Big Issue, ki je začel izhajati enkrat mesečno leta 1991, danes pa izhaja na dva tedna v nakladi 50.000 izvodov. V jedru tega dela so članki o novicah in tekočih zadevah izpod peres profesionalnih novinarjev. Od leta 1996 je znan tudi po intervjujih z zvezdniki iz sveta glasbe in zabave, občasno objavljajo tudi intervjuje s pomembnimi političnimi osebnostmi. Z leti je The Big Issue prerasel v mednarodno gibanje, ki nudi možnost brezdomcem in ljudem s socialnega roba, da si pomagajo sami.

Cilji tega mednarodnega gibanja so:
- omogočiti brezdomcem, da na legalen način nekaj zaslužijo in si tako ustvarijo možnosti, da si sami pomagajo
- vlagati dobiček od prodanih časopisov v pomoč za brezdomce
- ustvariti kvaliteten časopis, z rubrikami, ki se tičejo njihovih življenj, a jih drugi mediji spregledajo
- ponuditi primer družbeno odgovornega delovanja in alternativo običajnim dobrodelnostim.

"Tudi slovenski projekt želi postati del tega gibanja," pravi Špela Razpotnik. Z njimi so stopili v stik in lani tudi šli obiskat tri najbližja uredništva sestrskega časopisa v Pragi, Bratislavi in Gradcu. Povabili so tudi dva brezdomca, da sta šla zraven.

Mednarodna mreža uličnih časopisov
Mreža temelji na neverjetnem uspehu uličnih časopisov po celem svetu. Mednarodno združenje več kot 45 uličnih časopisov iz 27 držav po celem svetu se je začelo leta 1994. Mesečna prodaja po svetu doseže dva milijona. V glavnem gre za male neprofitne projekte, ki omogočajo brezdomim prodajalcem, da si zaslužijo za preživetje z lastnim delom. Jedro filozofije mreže uličnih časopisov je, da je ves čisti dobiček od prodaje namenjen socialni podpori brezdomcev. Bistvenega pomena za ustvarjalce in uredniško politiko teh časopisov je, da niso del nobenega drugega medija, zato strastno zagovarjajo svojo neodvisnost.

Barbara Škoberne