|
VSEBINA |
Projekt pomoči revnim Tibetancem ALI JE VAŠE SRCE PRIJAZNO? Služenje človeku je mnogo dragocenejše kot služenje Bogu. Bog ne potrebuje našega služenja. Gornji Sai Babov napotek se mi zdi ravno pravšnja iztočnica za moje tokratno pisanje, ki je pravzaprav nadaljevanje zgodbe o Tibetu, katere del ste lahko prebrali v jesenski številki te revije. V svojem članku o Tibetu sem sicer šele v zaključnih stavkih omenila našo rojakinjo Uršulo Rechbach in njeno uspešno delo pri projektu pomoči revnim Tibetancem. A nikakor ne zato, ker bi o tej spoštovani Slovenki in projektu, za katerega se že toliko let polno razdaja, ne bilo mogoče napisati mnogo več kot le nekaj skromnih stavkov, temveč zgolj zato, ker gre na eni strani za tako domišljen in učinkovit ter obsežen projekt in na drugi strani za zgleden primer razvijanja in uporabe duhovnih vrlin v praksi, da si tema vsekakor zasluži svojo obravnavo. Bojim se, da pri opisovanju te vsebine ne bo prav veliko priložnosti za mehko romantiko, zastrte skrivnosti, misticizem in vznesenost, kar vse je bila značilnost mojega prejšnjega pisanja. Bo pa to zagotovo zgodba o srčnosti, dobroti, brezpogojni ljubezni, sočutju in predanosti, kar vse so vrline, ki v današnjem svetu žal krasijo vse premalo ljudi. Naj si pomagam še z eno budistično zgodbico, ki najbolje ponazarja duha tega projekta, zaradi katerega je tudi tako učinkovit. Takole pripoveduje: V vas, kjer so se ljudje kar naprej prepirali, so prišli slon, opica, zajec in ptica. Ljudje so jih zagledali in se čudili, kako so lahko složni, ko pa so si tako različni. Pa so jim zaupali svojo zgodbo: pod drevesom so se vsi štirje srečali in se začeli prepirati, čigavo je drevo. Ptica je rekla: "Drevo je moje, jaz sem prinesla seme." Zajec je rekel: "Moje je, jaz sem zakopal seme." Slon je rekel: "Moje je, jaz sem ga zalival." In opica je rekla: "Moje je, jaz se igram v njegovih vejah." Dolgo so se prepirali, a so se nato le zedinili, da lahko služi vsem, če so složni. Maja R. Mrevlje [Na vrh strani] |
 |