VSEBINA

KAKO SE ODZIVATI NA OTROKOVA ČUSTVA?

Starši in vzgojitelji smo nemalokrat v zadregi, ko otrok izraža čustva, zlasti tista manj prijetna. Marsikdaj ne vemo, kako pomiriti otroka, ko se jezi, ko joče ali ko se boji. Največkrat se odzivamo avtomatično, tako kot smo se naučili od svojih staršev, ali kot menimo, da je za otroka najbolje. Ni pa nujno, da ravnamo prav. Rešitev seveda obstaja, a zanjo si je treba vzeti čas.

Kako otrok doživlja svoja čustva in naše odzive nanje?

Čustva se porodijo spontano in nad njimi otrok nima nobenega nadzora, zato potrebuje našo pomoč, da se nauči kako ravnati s to energijo, ki ga nikakor ne pušča ravnodušnega. Vedeti je treba, da se otrok s svojimi čustvi in dejanji zelo identificira. Če ne sprejemamo njegovih čustev, bo verjel, da zavračamo njega kot bitje, to pa ne bo dobro vplivalo na njegovo samopodobo. Otrok še nima izoblikovanega občutka lastne vrednosti in ne ve, da je kot bitje vreden že sam po sebi. Občutek lastne vrednosti oblikuje na osnovi odzivov svojih staršev in drugih zanj pomembnih oseb. Ta proces se prične že v zgodnjih letih. Ker otrok ne ločuje med pojmi biti sprejet, biti ljubljen in biti vreden, je njegova logika enostavna: "Če me sprejemajo, me imajo radi, in to pomeni, da sem vreden. Če me ne sprejemajo, me ne marajo, kar pomeni, da nisem vreden njihove ljubezni."

Zato je pomembno, da starši, ko kritiziramo neko nesprejemljivo otrokovo obnašanje, to pospremimo z dovolj jasno razlago, kaj zavračamo in po možnosti tudi zakaj. Nujno pri tem je, da otroku damo vedeti, da ga imamo še vedno radi, četudi ne odobravamo njegovega vedenja. Tako otroka učimo razločevanja med njim in njegovimi dejanji, kar naj bi bila ena od odlik odraslega človeka. Če tega ne storimo, bo otrok kritiko svojega obnašanja doživel kot zavrnitev in dokaz, da ni dovolj vreden, da bi mu izkazovali ljubezen in naklonjenost.

Občutek varnosti

Za zdrav psihični razvoj vsak otrok nujno potrebuje občutek varnosti. Le če se bo počutil varno, bo lahko neobremenjeno spoznaval sebe, svoje vzgibe, čustva in svet, v katerem živi. Občutek varnosti pa otroku v prvi vrsti dajejo starši in drugi pomembni odrasli, s katerimi preživlja čas. 

Kdaj se bo otrok počutil varnega?
- Če se s strani staršev in drugih vzgojiteljev počuti sprejetega.
- Če starši in vzgojitelji v sodelovanju z otrokom postavljajo jasne meje (dogovori, pravila, naloge in tudi posledice upoštevanja ali neupoštevanja teh).
- Če so starši in vzgojitelji neodvisni od otroka in njegovih čustev (ko otrok izraža čustva, jih to ne bi smelo preveč vreči iz ravnovesja; otroka ne smejo uporabljati za zadovoljevanje lastnih potreb in podobno).
- Če starša gojita medsebojno zavezništvo (skrbita za dober partnerski odnos in se dogovarjata o vzgojnih prijemih, ne da bi drug drugemu vsiljevala svoje predstave).

Dva koraka do zaupnega odnosa z otrokom

Otrokova čustva, če se le znamo nanje pravilno odzvati, nas lahko zelo zbližajo z njim. Namesto da s svojimi odzivi otroku sporočamo, da to, kar čuti, ni prav, mu raje dajmo vedeti, da ga razumemo in mu želimo pomagati pri iskanju rešitve. To nujno ne pomeni, da bomo odobravali vsako njegovo obnašanje. Pomembno pa je, da ve, da ga sprejemamo in imamo radi, ne glede na to, kaj čuti. Ta cilj lahko dosežemo le, če se držimo dveh korakov v priporočenem zaporedju.

Prvi korak je namenjen vzpostavitvi medsebojnega zaupanja in dobrega stika z otrokom. Za to si je treba vzeti čas, prisluhniti otroku in sprejeti njegova čustva. Da bi zadovoljivo izpeljali prvi korak, se je treba izpopolniti v nekaterih veščinah: pozorno poslušanje, vživljanje v otrokovo doživljanje situacije in umetnost zastavljanja odprtih vprašanj.

Drugi korak je namenjen nudenju podpore otroku pri iskanju rešitve. Rešitev je treba vselej iskati skupaj z njim. Ustrezno podporo lahko otroku nudimo le, če znamo razmejiti njegovo odgovornost od svoje, če znamo ločiti otroka od njegovih čustev in njegovega vedenja ter če ga znamo na neogrožujoč način soočiti z omejitvami (njegovimi, našimi ali omejitvami, ki jih diktira okolje).

Prvi korak

Če hočemo z otrokom vzpostaviti dober stik, moramo resno jemati njegova čustva, ga pozorno poslušati in skupaj z njim raziskati okoliščine, zaradi katerih doživlja aktualno čustvo. Zelo pomembno je, da se v prvem koraku odpovemo vsakršni skušnjavi, da bi mu ponudili svojo rešitev, dali kak nasvet, izražali sodbe ali kazali svojo nestrpnost. Ta korak je namenjen vzpostavljanju zaupnega vzdušja ter raziskovanju okoliščin in psihičnega ozadja, šele potem lahko poiščemo ustrezne rešitve. Če prehitro svetujemo ali sodimo, moramo vedeti, da ne izhajamo iz realnih okoliščin, temveč iz svojih predpostavk, ki pa so lahko povsem zgrešene in neuporabne. Poleg tega se bo otrok v tem primeru zaprl in bo iskrenega pogovora konec.

Pozorno poslušanje
Medtem ko otrok govori, mu dajmo vedeti, da ga poslušamo in da nas zanima, kaj nam ima povedati. To naredimo tako, da prenehamo z drugimi dejavnostmi (pomivanje posode, gledanje TV, poslušanje glasbe .), z ohranjanjem očesnega stika, s prikimavanjem in z vprašanji, s katerimi kažemo svoje zanimanje in otroka spodbujamo, da nam pove kaj več o tem, kar se mu je zgodilo.

Upoštevanje otrokovih čustev
Vedeti moramo, da ima otrok pravico, da čuti to, kar čuti. Če hočemo, da se počutiti sprejetega, moramo resno jemati in upoštevati njegova čustva. Dajmo mu vedeti, da je to, kar doživlja, normalno. Četudi se nam zdi stvar nepomembna ali celo smešna in menimo, da so otrokovi odzivi neprimerni, vedimo, da je v otrokovih očeh situacija resna. S takim odnosom mu sporočamo, da razumemo, kaj doživlja, ter ga učimo, da so čustva pomembna in jih je treba upoštevati. To ne pomeni, da bomo vedno pasivno pristajali na logiko otrokovih čustev, temveč zgolj to, da vemo, da se v njem dogaja nekaj, kar je zanj pomembno. Če se bomo tako vedli, se bo otrok počutil sprejetega. Tak odnos do čustev bi bilo dobro imeti tudi, ko gre za naša čustva ali čustva drugih odraslih ljudi. Vedno jih je treba vzeti resno, si vzeti čas in raziskati njihovo ozadje.

Umetnost zastavljanja vprašanj
Izogibati se je treba zastavljanju zaprtih vprašanj (Ali te je bilo strah? Si bil zelo hud nanj? Te je užalil?), saj bo na njih otrok odgovarjal z "da" ali "ne", zato ne bomo kaj dosti izvedeli o spletu okoliščin. Prav tako se je treba izogibati vprašanjem, ki se začnejo z "zakaj". Če otroka vprašamo, zakaj se boji ali zakaj je žalosten, nam ne bo znal odgovoriti. Taka vprašanja so največkrat usmerjena na otrokov odziv, on pa ne ve, zakaj je v neki situaciji občutil strah ali žalost. Poleg tega s takimi vprašanji postavljamo otroka v položaj, ko mora opravičevati svoj čustveni odziv.

Bolje je, če si pomagamo s tako imenovanimi odprtimi vprašanji, ki so lahko usmerjena na okoliščine (Kaj te žalosti? Česa se bojiš? Kaj te jezi? Kako je to naredil? Kakšen je bil videti v tistem trenutku? Kaj si ti potem naredil?) ali na otrokovo doživljanje (Kako si se ob tem počutil? Kaj bi takrat najraje naredil?). Skupno jim je to, da na njih ni možno odgovoriti z "da" ali "ne" ter da odpirajo prostor za izpoved in raziskovanje. Odprta vprašanja pomagajo vprašanemu, da spregovori o svojih občutkih, pričakovanjih in predstavah. Pomagajo mu, da razširi svoje obzorje in spozna nekatere vzroke, ki botrujejo nastanku aktualnega čustva, a se jih do takrat ni zavedal.

Drugi korak

Če smo se pri prvem koraku potrudili, potem smo dosegli tri pomembne stvari. Z otrokom smo vzpostavili dober stik, zaupno vzdušje ter do neke mere tudi raziskali ozadje dogodkov in otrokovo doživljanje teh. Šele zdaj bo otrok zares odprt za naše mnenje, usmeritve ali nasvete, vseeno pa je treba v procesu iskanja rešitve vključiti tudi njega. Pomagati otroku pomeni, da mu damo vedeti, da lahko računa na nas, hkrati pa, da ne bomo vsega naredili namesto njega. Večji ko je otrok, bolj mu je treba prepuščati iniciativo pri iskanju rešitev, saj si bo tako v procesu odraščanja pridobil samozavest in občutek, da je kos življenjskim izzivom. V primerih, ki jim ni kos, pa bo vedel, da se lahko opre na svoje okolje. Če je prvi korak izziv za našo sočutnost in sposobnost vživljanja v otroka, je drugi korak izziv za našo pravičnost, ustvarjalnost, iznajdljivost in marsikdaj tudi za našo doslednost.

Razvijanje veščin, ki jih omenjam v prvem in drugem koraku, je tudi poglavitni namen Šole čustvene inteligence.

In v praksi .

Kako vplivamo na otroka, če ne upoštevamo njegovih čustev, in kako, če jih upoštevamo, ter se pri tem držimo omenjenih dveh korakov v priporočenem zaporedju, si bomo pogledali na dveh primerih.

Pošasti v otrokovi sobi
Janezov sinček je sredi noči prišel v spalnico in prestrašeno povedal, da so v njegovi sobi pošasti. Oče ga je odpeljal v sobo, prižgal luč, mu pokazal, da ni nikogar v sobi, in povedal, da pošasti sploh ne obstajajo. Žal s tem svojemu sinu ni kaj dosti pomagal. Otrok je bil zmeden, ker je dobil sporočilo, da ni nobenega razloga za strah, čeprav ga je še vedno čutil. Poleg tega je imel občutek, da ga je oče zavrnil in da ga ne jemlje resno. Za nameček pa so se pošasti spet pojavile, ko je oče ugasnil luč in odšel nazaj v spalnico. Seveda, saj so bile v otrokovi domišljiji.

Oče z imenom Jan pa je v podobni situaciji upošteval pravo zaporedje korakov. Najprej je svojega malčka vzel v naročje, kjer se je počutil varno, in ga začel spraševati o pošastih (Kakšne so? Kaj počnejo? So ves čas na enem mestu ali se premikajo?), s čimer je dosegel več pomembnih ciljev. Otroku je omogočili, da se izpove; vzpostavil je dober stik z njim in zaupno vzdušje; otrok je dobil občutek, da je pomemben, saj ga oče razume in resno jemlje; ob vsem tem je Jan tudi veliko izvedel o pošastih, ki otroka strašijo.

Šele zdaj je lahko prišel na vrsto drugi korak - reševanje problema. Tu si je Jan spet pomagal z vprašanji, s katerimi je sina vključili v reševanje težave: Kaj naj zdaj narediva s pošastmi? Jih greva skupaj pogledat v sobo? Bi jih rad pregnal sam ali želiš, da to narediva skupaj? Kako jih bova pregnala? Ali boš zdaj, ko jih ni več, lahko zaspal sam, ali želiš, da ostanem pri tebi, dokler ne zaspiš? Pri iskanju rešitve je upošteval otrokove odzive na svoje predloge in tudi otrokove predloge. Jan si je vzel malo več časa kot Janez in sledil priporočenim korakom, končni rezultat pa je bil bistveno drugačen. Janov sin je zaspal zadovoljen, saj je bil sprejet, deležen zaščite in upoštevan, na koncu pa mu je celo uspelo pregnati pošasti in mirno zaspati. Vse to je zelo povečalo njegovo samozavest in občutek, da se na svojega očeta lahko zanese.

Jok v trgovini
Janezov sin je v trgovini zagledal drago igračo in si jo zaželel. Ko mu je Janez rekel, da je predraga in da je ne bo kupil, je začel glasno jokati. Mogoče je bil sin samo prizadet, ker ga oče spet ni upošteval, mogoče si je igračo zelo želel in je bil žalosten, ker je ne bo dobil, mogoče je nezavedno upal, da bo z jokom prebudil očetovo sočutnost, mogoče je bilo vsega malo. Žal Janez ne bo nikoli izvedel, zakaj je njegov sinček tako glasno jokal v trgovini, ker mu je jezno povedal, naj neha jokati in mu delati sramoto (kaj pa si bodo ljudje mislili!).

Tudi Jan je s svojim sinom doživel v trgovini nekaj podobnega. Ko je sinu povedal, da je igrača predraga in da je ne more kupiti, je tudi njegov malček pričel jokati. Jan si je vzel čas. Sklonil se je in objel svojega sina, saj je vedel, da ga mora pustiti, da se zjoče in da najprej potrebuje razumevanje in tolažbo. Ko je otrok čutil, da ga oče razume in sprejema, se je malo pomiril. Medtem ko ga je imel še vedno v naročju, je Jan sinu začel obzirno zastavljati vprašanja, s katerimi mu je omogočil, da razkrije svoje doživljanje. Vprašanja je prilagajal otrokovim odgovorom. Kaj te tako žalosti? Veš, zelo rad bi ti kupil igračo, vendar veliko stane in si je ne moremo privoščiti. Kaj se bo zgodilo, če bo igrača ostala v trgovini? Kaj bi ti pomagalo, da se lažje posloviš od te igrače? Kaj pa, če se zmeniva, da se lahko vsakič, ko bova v tej trgovini, malo igraš z njo? Jan je sinu dal vedeti, da igrače ne more dobiti, a mu je v zameno ves čas ponujal svojo ljubezen in podporo ter na koncu še predlagal kompromis. Tako se je fantek lažje poslovil od predrage igrače.

Ne Janezov in ne Janov sin nista dobila igrače, a s to razliko, da je Janov sin ves čas čutil, da ga oče sprejema, da ga razume, upošteva in ima rad. To pa mu je v resnici veliko več pomenilo kot igrača.

Prav je, da starši gremo naproti željam svojih otrok, zlasti, če te niso sporne. Vsi pa vemo, da vseh otrokovih želja ni možno izpolniti. V takih primerih mu je treba pomagati, da se lažje sooči z omejitvami, saj se bo v življenju še velikokrat znašel v situacijah, ko se bo treba čemu odpovedati. In naloga staršev je, da otroka pripravimo na življenje, ne da bi pri tem poteptali njegova čustva in občutek lastne vrednosti.  

Brane Krapež