VSEBINA

Ekskluzivno iz Bylakuppeja, največjega naselja beguncev s Tibeta

SREČA JE STANJE DUHA

Najmočnejši vtis o tibetanskih beguncih v Indiji se je vame zarisal pravzaprav šele takrat, ko sem se vrnila domov. Presunili so me tukajšnji mrki, nezadovoljni, napeti in vase zaprti obrazi. Vsemu udobju navkljub so očitno ljudje tu manj srečni od tibetanskih beguncev, ki so izgubili vse. Vzroki verjetno koreninijo v kulturi.

Zora, nebo je zlato in rožnato obarvano, v zraku vibrirata spokojen mir in vedrina. Prva gručica drobnih postav se bliža samostanu. Enakomerni koraki in tiho mrmranje manter merijo čas. Preden začnejo delovni dan, se mnogi begunci vsako jutro iz oddaljenih vasi odpravijo na kóro, obhod samostanskih templjev.

V indijski državi Karnataka leži Bylakuppe (Bajlakupe), najstarejše in največje tibetansko begunsko naselje. Postavila ga je prva generacija prebežnikov, ki je na begu pred Rdečo armado preplezala Himalajo in se naselila v Indiji. Izkrčili so nekaj džungle ter zaživeli novo življenje. Danes tu domuje okoli 15.000 beguncev.

Tibetanci so nežni in prefinjeni, v njihovi drži, vedenju in potezah obraza je nekaj skoraj aristokratskega. Čut za harmonijo različnih elementov preveva stanovanja, oltarje, hrano tudi pri preprostih ljudeh. Ženske se odevajo v elegantno nošo, s pretanjenim čutom za skladnost barv in vzorcev. Tibetanci so v stikih s tujci topli in zaupljivi, videti je, kot da nikdar ne bi izkusili slabega. A resnica ne bi mogla biti bolj drugačna.

Med letoma 1959, ko je kitajska Rdeča armada "osvobodila" Tibet, in 1979 je umrlo 1,2 milijona Tibetancev (od šestih milijonov), pobegnilo okoli 80.000, danes je beguncev okoli 150.000. Pravijo, da ni Tibetanca, ki ne bi imel vsaj enega mrtvega ali mučenega sorodnika. Priseljevanje Hanov (leta 1999 naj bi jih bilo v provincah Kham in Amdo že okoli 7,5 milijona) je odrinilo Tibetance iz političnega in kulturnega življenja na obrobje slabo plačanih del in brezposelnosti. Eno od prvih dejanj "osvoboditeljev" je bilo požiganje in ropanje samostanov in templjev: od 6259 jih je preživelo le osem! Religija je še vedno vzrok za mučenje in zapiranje brez sodbe, celo za smrt, povzročeno neposredno ali zaradi posledic mučenja. Novi begunci pripovedujejo, da se v zadnjih letih, kljub včasih drugačnemu videzu, pogrom nad miroljubno budistično vero znova krepi.

Številne neodvisne mednarodne organizacije že desetletja poročajo o etničnem in kulturnem genocidu, o ekološki ogroženosti Tibeta in izumiranju številnih endogenih vrst, o odlagališčih radioaktivnih odpadkov . Vihtijo peresa in pošiljajo peticije, da bi spremenili tok dogodkov, njihove vlade pa se še vedno bojijo zameriti velikanski trgovinski partnerici. Kršitve človekovih in drugih pravic so postale javna skrivnost.

Okoli 100.000 beguncev živi v Indiji, drugi so našli novi dom v Nepalu, Butanu, ZDA, Kanadi, Švici, Singapurju in drugod. Vsako leto naj bi se odločilo za beg 2000 novih beguncev. Pot je težka in če skupine na večmesečni poti ne zajame kitajska armada, mora preživeti številne druge nevarnosti: vrtoglave prepade, smrt zaradi lakote, mraza in izčrpanosti. Marsikdo na poti izgubi roke ali noge, oslepi ali kronično zboli. Tisti, ki pridejo v Indijo, so brez denarja, hrane, strehe nad glavo, s šibkim imunskim sistemom izpostavljeni povsem novim boleznim. Marsikateri umre kmalu po prihodu. A nekateri preživijo.

Preživetje telesa in duha

Na kóri so pomešani laiki in menihi, stari in mladi. V pomirjujočem mrmranju manter in molitev obkrožijo samostanske templje in njihove dragocene svetinje v različno velikih krogih. Vsakodnevno majhno romanje v ljudeh poglablja duhovnost, umirja duha, jih povezuje - obenem pa je to prijeten sprehod. Bodičita - ljubezen do vseh bitij, brez razlikovanja na "prijatelje" in "sovražnike", sočutna dejavnost brez omejitev časa in prostora - je vodilo, ki je pognalo korenine v vsakdanjosti Tibetancev. Religiozna praksa ga redno zaliva.
Kako tesno je kultura tibetanskih beguncev prežeta z religijo, razkrije že urbanistični popis osrednjega sklopa naselja: obsega štiri vasi, delavnico ročno izdelanih preprog, manufakturo dišečih kadil, ekološko kmetijo, otroško vas, dva domova za ostarele, tri zdravniške ambulante - in sedem samostanov.

Tibetanci se preživljajo predvsem s poljedelstvom, pa tudi z delavnicami ročno izdelanih preprog, kadil, oblačil ter z majhnimi trgovinami, restavracijami in podobnim. Tamkajšnja zemlja je trda in suha, v okoliških džunglah živijo prave zveri, kače, tigri in sloni. Prvi tibetanski begunci so izkrčili džunglo in se pridružili težkemu življenju indijskih kmetov. Danes zeva med obema kulturama gromozanski prepad: medtem ko so revni hindujski vaščani pogosto sužnji žganja, strupenih halucinogenih jagod in beračenja, živijo tibetanski begunci sicer skromno, a brez skrbi za preživetje. Vzrokov je več: pridnost, izjemno razvit socialni čut in globoka vera, stalna spodbuda njegove svetosti dalajlame, distanca do trenutnih težav in potrpežljivo vztrajanje ter ljubezen do izobrazbe.

Solidarnost in živa vera sta premostila ovire prvega obdobja, v drugem se je zganila mednarodna javnost. Tibetanci so še vedno v marsičem odvisni od tujih sponzorjev, saj za njihovo osnovno socialno varnost in izobrazbo indijska vlada ne skrbi. Lep zgled sožitja zahodne pomoči in truda Tibetancev je bolnica znotraj samostana Sera Jhe (Sera Dže). Vzpostavil jo je lama Shenphen Rinpoče (lama Šenpen Rinpoče), ki danes živi v Sloveniji. Visoki lama je v prvih letih (1991-1994) v njej zdravil, opravljal operacije in izobraževal menihe, ki so opravljali delo medicinskih sester. Prebivalce samostana je učil osnov zdrave prehrane, higiene in drugih preventivnih temeljev zdravja. Po njegovih načrtih zgrajena bolnica ponuja enakovreden prostor zahodni in tradicionalni tibetanski medicini. Odprta je za menihe in laike, budiste in hinduiste, za kogarkoli, ki potrebuje pomoč. Danes bolnišnica deluje povsem samostojno. Bližnje gostišče revnim Tibetancem plačuje polovico cene zdravil, če je potrebno, pa še kaj več.

Doktor Lobsang Choedhar (Lobsang Čödar), ki je zaposlen v bolnici Sera Jhe, se je šest let šolal za tibetanskega zdravnika, potem pa se je posvetil praksi, kot je v navadi, v različnih indijskih državah, da bi spoznaval tegobe različnih tipov ljudi ter s tako razširjenim praktičnim znanjem učinkoviteje pomagal večjemu razponu pacientov. V svojem delu je postal izvrsten: k njemu še vedno prihajajo bivši bolniki, ki so pripravljeni prepotovati polovico prostrane Indije, da bi slišali njegov nasvet. Dr. Choedar pozna alopatsko medicino in ayurvedo, pri svojem delu upošteva vse, kar lahko ljudem pomaga. Kot večina tibetanskih zdravnikov lahko v 15 minutah iz opazovanja človeka in njegovega srčnega utripa diagnosticira aktualne in stare bolezni, za katere zahodna medicina potrebuje tehnološko zahtevne in drage preiskave.

Tako kot drugi vidiki življenja v budističnem svetu je tudi medicina več kot le vir preživetja in več kot pomoč konkretnim pacientom, ki človeku stopijo na pot - v osnovi je duhovna pot. Dr. Choedar meni, da bi se moral zdravnik veliko ukvarjati s seboj, da bi lahko čim bolje pomagal drugim. Napis pred vhodom v bolnico pravi:

"Naj bom v vseh dobah, zdaj in vekomaj,
vodnik tistim, ki so zašli s poti,
svetilka tistim, ki potrebujejo luč,
in pomočnik vseh, ki so v stiski;
zaščitnik tistih brez zaščite,
ladja za tiste, ki naj prečkajo ocean,
pribežališče tistim, ki jim grozi nevarnost,
zatočišče tistim, ki potrebujejo zavetje."

(Arya Shantideva:
Bodhisattvacharyavattara)

Od pomoči sponzorjev je odvisno marsikatero begunsko življenje. Nekateri prihajajo z revnih območij, sorodniki, tudi sami reveži, jim ne morejo dosti pomagati. Ko se prebijejo čez himalajske strmine, nekaj časa traja, preden prilezejo na zeleno vejo, kljub pregovorni pridnosti Tibetancev. AMCHI, dobrodelna organizacija, ki deluje tudi v Sloveniji, pomaga na zelo različnih področjih: revnemu paru želi priskrbeti dostop do vode, deklici, ki ni mogla hoditi, je priskrbela zdravljenje (zdaj dela prve samostojne korake), menihom je postavila prhe, nekemu fantu je po hudi poškodbi hrbtenice omogočila operacijo, vzpostavila je sistem sponzoriranja, ki danes pomaga več kot 60 otrokom in mladim Tibetancem. Za nas majhen prispevek lahko prinese veliko spremembo v življenju tibetanskega begunca, včasih lahko reši življenje.

V samostanu

Ob šestih, ko zahaja toplo decembrsko sonce, se začnejo odpirati vrata ličnih samostanskih hišic in na ulicah nastane živahen promet: mlajši menihi z meditacijskimi blazinami hitijo k debati, starejši s preudarnim korakom merijo že ničkolikokrat prehojeno pot kóre, v globlji in globlji kontemplativni osredotočenosti. Med škrlatno odetimi menihi stopajo skupine laikov - po isti poti: po poti Sočutja in Ljubeče prijaznosti, za dobro vseh bitij.

Meniško življenje v tibetanskem svetu igra podobno vlogo kot v srednjeveški Evropi: visoko čislano je, vir znanja, zdravja in drugih dobrin, le da so sveti nauki podajani v razumljivem jeziku. Različni ljudje imajo različne razloge za vstop v samostan. Geše Sangpo si je tega želel že od ranega otroštva. Več znakov je kazalo, da ima otrok čut za svet duhovnosti. Tudi ugleden učitelj, ki je živel v bližini, je njegovi materi priporočil, naj pošlje sina v samostan. Po spletu okoliščin je iz Tibeta prispel šele pri trinajstih letih in zato precej pozno začel študirati na samostanski univerzi. A danes je geše Sangpo najmlajši geše v véliki Seri (geše je stopnja izobrazbe, ki približno ustreza visokošolskemu študiju).

Šolanje se v samostanih običajno začne pri šestih do devetih letih, traja pa okoli 26 let, odvisno od sposobnosti študenta. Najdlje se študentje posvečajo študiju uma - tibetanski učenjaki in meditanti že dolga stoletja pomagajo učencem odstirati subtilne tančice zmotnih pogledov. Študij se začne podobno kot pri nas: z učenjem besedil. Nadaljevanje pa je precej drugačno: v obdobju najstništva vstopijo menihi v debate, v katerih obrnejo vsak temeljni kamen prej osvojenih naukov, sveta besedila primerjajo med seboj in jih preverjajo z zdravo pametjo, ob tem se pa zabavajo. V dinamični debati en menih igra vlogo "hudičevega advokata", drugi pa branilca budizma - in izzivalec ima na voljo različna sredstva, da zmede nasprotnika, besedna in nebesedna. Tako se mladi menihi urijo v koncentraciji in prožnosti uma. Tretja stopnja prevlada ob koncu študija: to je čas meditativne sinteze naučenega. Meditacijo poglabljajo vse življenje. Mojstri celo umirajo med meditacijo.

Sera je s približno 5500 menihi največji samostan v izgnanstvu. Organiziran je kot majhna vas: po pokrajinah. To ima več prednosti: skupaj živijo ljudje, ki govorijo v istem narečju (ali jeziku, narečja se namreč močno razlikujejo), pogosto se najdejo sorodniki, sovaščani ali pa se vsaj najde nekdo, čigar stara teta je poznala mamo drugega meniha. Starejši menihi skrbijo za mlajše: igrajo se z njimi, jim pomagajo, skrbijo za njihov šolski razvoj in jih učijo etike. Kot bratje, matere in učitelji v eni osebi.

Kako pomembno vlogo igrajo samostani, kaže epizoda iz 12. stoletja, ko so horde muslimanov porušile Nalando, osrednjo tibetansko budistično univerzo in druge samostane, menihe pa pobile. Ta dogodek je pomenil hiter zaton budizma v Indiji - a tudi selitev njegovih naukov na težko dostopno tibetansko planoto. Samostani konzervirajo budistično znanje, ga reproducirajo in bedijo nad njegovim razvojem.

Ženske

Kóra združuje vse generacije. Za zahodno oko je presenetljivo videti pubertetnike, ki se ne vedejo pubertetniško. V družinah ni zaznati ne mladostniškega uporništva ne starševske posedovalnosti. Budizem uči, da je bilo vsako bitje nekoč naša ljubeča mati, brez katere ne bi mogli preživeti. Kako mu ne bi  bili naklonjeni?

V budizmu vlada enakost žensk in moških. Posvetna in duhovna. Razlike, ki jih je določila Indija iz časa Bude Šakjamunija, so sčasoma postale medle in ohlapne. Biti Buda - popolnoma razsvetljen - ni vloga, ki bi bila namenjena le moškim, Bude so moškega in ženskega spola. Povedano drugače: um nima spola, ženske in moški imajo enake možnosti za popolno razsvetljenje.

Ženske igrajo pomembno vlogo v družini in družbi, v parlamentu in nevladnih organizacijah. Leta 1959 je v Tibetu, ko se je na tisoče Tibetank združilo v molčeči protest proti kitajski okupaciji, nastalo Združenje tibetanskih žensk. Danes Združenje v krepki meri prispeva k ohranjanju kulture in nacionalnemu dohodku tibetanskih beguncev. Mile in mehke, tople in negujoče, a po potrebi ostre in odločne Tibetanke se trudijo ohranjati kulturo, religijo in identiteto tibetanskega ljudstva, opominjajo na varovanje okolja, pomagajo družbeno šibkejšim slojem (samohranilcem, prizadetim, ostarelim .) in opozarjajo na pol stoletja trpljenja svojih sester na Tibetu: poleg drugega jih nasilno sterilizirajo in jim delajo splave do devetega meseca nosečnosti (organi novorojenčkov so dobro plačan predmet trgovanja). Včasih matere zaslišijo kratek jok dojenčka, nato pa jim povedo, da se je otrok rodil mrtev. Sterilizirajo tudi mlade deklice, če se jim zdi, da je v vasi preveč otrok.

Vloga matere je med Tibetanci visoko čislana - ženskam prinaša tako osebno kot družbeno zadoščenje. Obenem je videti, da za Tibetanke ženskost ni vloga, ki bi bila vezana na partnerja in otroke, temveč mnogo širše. Ženskost je lahko življenjska pot, na kateri je osrečevanje drugih največja sreča.

Marsikatera ženska se po smrti partnerja ali iz drugih razlogov odloči postati nuna. To ne pomeni nujno, da gre v samostan, nekatere živijo nunsko življenje doma: s kratko postriženimi lasmi, preprostim življenjem in posvečenostjo duhovnosti se le malo razlikujejo od kolegic v škrlatnih oblačilih. Imenujejo jih domače nune.

Skrb za druge - budizem v vsakdanjem življenju

"Om mani péme hung, om mani péme hung, om mani péme hung ." mrmra starček, ki gre mimo mene. Budistična vera obstaja na različnih ravneh: preprosta je ali kompleksna, odvisna od posameznika. Budizem svoje nauke razkriva postopoma in skrbno, s poudarkom na trdnih temeljih, kot gradimo hišo. Če sodimo drevo po njegovih sadovih, je to učinkovita religija. Morda ena od najučinkovitejših, glede na to, da zmore ohranjati duševni mir, ljubezen in zaupanje tudi v razmerah, kjer bi pričakovali grenkobo, obtožbe in verižne reakcije težav.

"Verstva morajo služiti človeštvu in ne nasprotno," je nekoč izjavil Njegova svetost dalajlama, ki je za svoje delovanje poleg več kot 56 drugih nagrad prejel Nobelovo nagrado za mir. Dalajlama dejavno spodbuja sočutne dejavnosti vseh vrst. Včasih je za ostarele in sirote poskrbel kakšen sorodnik, v begunstvu je marsikdo ostal brez vsega: pot čez Himalajo terja svoj davek. Tako so nastale ustanove, ki jih stari Tibet ni potreboval: domovi za ostarele ("domovi staršev") in otroške vasi (sirotišnice s šolo). Ker je bila prva generacija beguncev izčrpana, podhranjena in nepripravljena na nove bolezni, se je to kazalo tudi na prvi generaciji otrok: relativno visok delež, približno en odstotek, se je rodil z različnimi okvarami. Kasneje sta se zdravstveni in ekonomski položaj izboljšala. A ti otroci in mladi ljudje so še vedno živi in tudi zanje je treba poskrbeti.

Lama Khube (Kubi) Rinpoče se je izšolal v samostanu Sera Jhe, dosegel najvišjo stopnjo izobrazbe, doktorat budistične znanosti, potem pa se je preusmeril v praktično pomoč najbolj ubogim in skupaj s prijateljem, gešejem Jangchup Phelgyejem (Džangčup Pelgje), ustanovil dom Karuna. Namenjen je prizadetim otrokom in mladostnikom: slepim, epileptičnim, s paralizo ali trisomnijo 21 . Karuna pomeni sočutje. Njihov emblem je lotosov cvet, ki ga podpirata dve roki, da se lahko razvija.

Tibetanci imajo dovolj prihodka, da poskrbijo za temeljne zdravstvene potrebe, za daljšo nego ali večje operacije pa ni denarja. Karuna je odprta za vse, ne glede na raso, nacionalnost, veroizpoved in tako dalje. Prednost imajo najrevnejši, oskrba je zastonj. Trenutno 25 članov osebja skrbi za 16 otrok. Financirajo jih izključno sponzorji. Ko bo denarja več, bodo sprejeli še več otrok in zaposlili še več osebja. Čakalna vrsta je dolga.

Ko človek vstopi iz prašnega in umazanega indijskega podeželja v dom Sočutje, nehote osupne. Ne le zaradi čistoče in zračne arhitekture, temveč tudi zaradi občutka miru in vedrine, ki med sprehodom po sobanah naraščata. Dom je zgrajen iz kamna, z visokimi stropovi, tako da je prijetno hladno v katerikoli uri dneva. Kopalnice so prostorne in čiste. Kamorkoli se človek ozre, se lahko oko spočije na harmonično urejenem prostoru.

Najprej zaslišimo veselo prepevanje, presenetljivo ubrano in zvonko, kasneje jih vidimo, nasmejane in spontane. Videti je, da so otroci v Karuni precej srečnejši od večine zdravih vrstnikov v Sloveniji. Nega je odlična: vsak hudo prizadet otrok je deležen vsakodnevne masaže, preostali vsak drugi dan; telesno prizadeti obiskujejo ure fizioterapije; v domu delujeta tibetanski in zahodni zdravnik; huje prizadeti otroci imajo negovalke pri sebi tudi ponoči. Otroci se šolajo po metodah Marie Montesori. Posebnost Karune, redka tudi v bogatih zasebnih ustanovah razvitega sveta, je duhovna oskrba: otroci na preprostih jutranjih in večernih obredih veselo prepevajo mantre in molitve. Ob nedeljah jih lahko obiščejo starši, za praznike lahko gredo domov. Običajno nočejo - v domu so srečni. A cilj Karune je maksimalno usposobiti otroke za samostojno življenje, kolikor je to mogoče.

Pri takšni negi ne presenečajo rezultati. Eden od otrok je vstopil v dom s hudo obliko trisomnije 21 (Downov sindrom). V šestih letih svojega dotedanjega življenja se ni zmogel naučiti hoditi, v Karuni je shodil v šestih mesecih. Takšnih primerov je še več. "Tu so otroci srečni, in to vpliva na njihovo zdravje," razloži Khubi Rinpoče. Nasmejani obrazi otrok potrjujejo njegove besede.

Dom Karuna ni nastal čez noč. Potrebno je bilo veliko trdega dela - vse so zgradili s svojimi rokami - in sočutje številnih ljudi, da se je lahko odprla ta oaza miru in ljubezni. "Tibetanci vedno delamo za družbo in za samostane in vodstvo Njegove svetosti je vedno blizu," zatrjuje Rinpoče z globoko mirnim in nasmejanim obrazom.

Samostan je prekril mehak indigo noči. Menihi po vsem samostanu prižigajo na stotine svečk, ki naj razsvetlijo temo. Praznik Lame Tsongkhape, enega največjih duhovnih mojstrov tibetanskega budizma. Romarji se stekajo iz vseh vetrov, iz vse Indije, celo iz Tibeta. Enodušnost vseh bitij postane oprijemljiva. "Naj bodo vsa bitja srečna in imajo vzroke za srečo, naj bodo vsa brez trpljenja in vzrokov trpljenja," pravi molitev.

Maša Gedrih
Marca 2006 objavljeno v Modni Jani.