|
VSEBINA |
Budovo učenje za današnji čas ŠTIRI PLEMENITE RESNICE ZA VRANE Ker nismo bili dovzetni in ker nismo razumeli štirih plemenitih resnic, smo vi in jaz dolgo tekali in se vedno znova rojevali na tej mučni poti. Katerih štirih? Plemenite resnice o trpljenju, plemenite resnice o viru trpljenja, plemenite resnice o koncu trpljenja in plemenite resnice o poti, ki vodi h koncu trpljenja. Živimo v čudežnih in čudnih časih hkrati. Človekov neustavljivi razum po eni strani vsak dan lansira kakšen nov čudež tehnološkega razvoja, ki naj bi naredil človeško življenje še bolj prijazno in zanimivo. Po drugi strani pa prav zaradi tega razuma razsaja po svetu pandemija bolezni, ki ji po domače rečemo strah in zaradi katere trpimo. To, da trpljenje je, da ima svoj vzrok in konec ter da obstaja pot končanja trpljenja, je pred približno 2600 leti učil Buda. Glede ne to, da trpljenja na našem planetu v teh 2600 letih še nismo odpravili, se lahko vprašamo, ali se je Buda morda motil ali pa mi nismo razumeli njegovega učenja, katerega bistvo so prav štiri plemenite resnice. Prva plemenita resnica Kaj je plemenita resnica trpljenja? Rojstvo je trpljenje, starost je trpljenje, bolezen je trpljenje, smrt je trpljenje, odsotnost vsega prijetnega je trpljenje, prisotnost neprijetnega je trpljenje, neizpolnjena pričakovanja so trpljenje, skratka, peterica predmetov naših želja je trpljenje . To je pomembna resnica. Jasno namreč pove, da je pač naše življenje takšno. Da nam vedeti, kje smo, in zato ni nobene potrebe, da bi se še naprej slepili. To je podobno kot bančni račun. Kljub temu, da nam banka postavi dovoljeni limit, si tudi sami postavimo svoj psihološki limit, do katere vrednosti se bomo še spustili v negativo. Sam imam to mejo približno pri 0 EUR, medtem pa ima Mateja svoj spodnji limit pri približno minus 1000 EUR. Če se meni slučajno zgodi nesreča in se stanje na mojem bančnem računu spusti za 1000 EUR pod ničlo, se mi zdi, da je vsega konec. Mateja pa v isti situaciji živi iz dneva v dan in niti trzne ne. Vse je torej v našem razumu. Če torej sprejmemo, da trpljenje obstaja, smo s tem postavili psihološki limit na računu kakovosti našega bivanja. In s tem trpljenje izgubi svojo moč. Zato je resnica o trpljenju pomembna resnica. Druga plemenita resnica Kaj je plemenita resnica o viru trpljenja? To je hlepenje, ki ohranja bivanje in ki ga spremljata užitek in poželenje, ki najde užitek zdaj v tem, zdaj v čem drugem. Ali z drugimi besedami: poželenje po čutnih užitkih, želja po bivanju in želja po izničenju. Kje se to hrepenenje pojavi in kje razbohoti? Ob vsem prijetnem in zadovoljujočem, tam se pojavi, tam razbohoti. Buda pravi, da so želje vzrok človeškega trpljenja. To seveda drži. Vendar lahko pogledamo še globlje k izviru trpljenja, če se vprašamo, od kod pa so želje. V današnjem času hitro postane jasno, da je večina želja, ki nas okupirajo, umetno ustvarjenih s strani okolja, v katerem živimo, in niso naš lasten produkt. Mehanizem, s katerim se generirajo želje v ljudeh, pa je strah. Že od malega nas vzgajajo s strahom. Tako slišimo: "Če ne boš priden, te mamica ne bo imela rada." Otrok si seveda želi mamine pozornosti in ljubezni. Vendar ga tudi skrbi, da ne bo uspel zadostiti materinim zahtevam, zaradi česar ga mamica ne bo imela več rada. Večkratna skrb počasi postane huda kronična bolezen, ki jo imenujemo strah. Otroci so nedolžni prav zaradi tega, ker še niso okuženi s strahom. A ko otrok raste, se ta bolezen z leti prav tako razrašča. Osebno ne poznam nobene odrasle osebe, ki ne bi akutno bolehala zaradi strahu. Lahko bi rekli, da povzroča strah najhujšo pandemijo, kar si jo lahko zamislimo. Strašijo nas politiki, učitelji, modni kreatorji, prodajalci, mediji, duhovniki ("Bog vse vidi, Bog vse ve, grehov delat se ne sme!") . Pa tudi drug drugega strašimo, bolj kot se tega sploh zavedamo. Tudi dolgonoga lepotica, ki se nam omamno smehlja z reklamnega panoja, obdana z žarečo auro svoje nedosegljive lepote, nas straši. Vabi nas, da naj vendar kupimo njen šampon za lase, intimno spodnje perilo ali karkoli že in postanemo še sami tako lepi kot ona. Ampak za njenim prelestnim nasmeškom se skriva sporočilo, da je vse zaman. Mi pa se na vse kriplje trudimo doseči nedosegljivi ideal lepote, ki ga simbolizira lepotica s plakata. A hkrati nas je strah, da ne bomo uspeli, saj vemo, da je ta ideal predaleč. Ko se zavemo, da nas dolgonoga lepotica straši, se iluzija njene lepote razblini in na reklamnem panoju se pokaže strašilo. Najhuje pa je, da nas razna strašila nenehoma obletavajo in nam prodajajo strah. Eni so strašila in prodajajo strah, drugi pa smo preplašene vrane. Smo civilizacija strašil in preplašenih vran. Smo civilizacija strahu. Smo civilizacija trpljenja. Tretja plemenita resnica Kaj je plemenita resnica o koncu trpljenja? To je popolno razstrastenje in konec tega hotenja, njena opustitev, odrekanje in osvoboditev, odstranitev taistega hotenja. In kje naj se opusti to hotenje, kje preneha? Ob vsem prijetnem in zadovoljujočem, tam naj se opusti, tam preneha. Če so želje vzrok trpljenja in če je večina želja umetno ustvarjenih in imajo v ozadju strah, potem z ukinitvijo strahu ukinemo tudi trpljenje. Se pravi, ne pustimo se več strašiti strašilom. Ne bodimo več preplašene vrane. Ko premagamo strah, se v nas začenjata prebujati kvaliteti ljubezni in sočutja. Nekateri pravijo, da je razsvetljenje možno v tem trenutku. O tej trditvi je bilo menda že veliko napisanega, tako za kot proti. Sam pa mislim, da je to možno, a le če premagamo strah, ki biva v nas. Seveda to ni tisto opevano zadnje razsvetljenje, ki naj bi pomenilo osvoboditev s kolesa rojevanj in smrti. To ni razsvetljenje vrhunskega dokončnega spoznanja. Ne, to je razsvetljenje tega trenutka. Trenutka, ki je tudi edini, ki ga živimo in ga je vredno živeti. Če premagamo strah, namreč izgine ujetost med sence preteklosti in nejasne obrise prihodnosti. Ostane samo sedaj. Ostane samo ta trenutek in razsvetljenje, ki ga prinaša. Razsvetljenje, ki razodeva, kaj pomeni biti živ in kaj resnično živeti. A razsvetljenje v svetu, ki se nenehno spreminja, ni nekaj dokončnega. Ko mine trenutek, lahko mine tudi razsvetljenje, če se spet ujamemo v zanke strahu in smo spet preplašena vrana. Kljub temu pa je morda prav to navidez krhko razsvetljenje - razsvetljenje tega trenutka - edino pravo. Vse ostalo so le upanja za prihodnost, slepa vera in špekulacije. To pa so plodna tla za razraščanje prinašalca trpljenja - strahu. Četrta plemenita resnica Kaj je plemenita resnica o poti, ki vodi h koncu trpljenja? To je osmeročlena pot, ki je: pravilno razumevanje, pravilna naravnanost misli, pravilno govorjenje, pravilna dejanja, pravilno preživljanje, pravilen napor, pravilna pazljivost in pravilna zbranost. Obstaja pot, ki vodi iz trpljenja. To je pot, ki vodi iz strahu v ljubezen. To je pot pravilne pozornosti. Če želimo ukiniti strah, se je potrebno najprej vprašati, od kod pride strah, kje nastane. Strah se poraja v človekovem umu. Um je tisti, ki ga rojeva. Zato lahko ustavimo strah, ko umirimo svoj um. To pa dosegamo s pravilno pozornostjo. Pravilna pozornost je stanje čistega opazovalca, stanje čiste zavesti. To je stanje, ko zavest človeka ni ugrabljena s stani pojavov tega sveta, ampak samo je in opazuje pojave, ne da bi se z njimi istila ali se nanje kakorkoli navezovala. Pravilne pozornosti se učimo s sedečo meditacijo. Meditacija je metoda, ko se vadimo opazovati. Opazujemo pojave sveta: dihanje, misli, čustva, oblake, drevesa in množico drugih božjih stvaritev pod nebesnim obokom. Pomembno je, da ne dopustimo, da nas bleščava pojavov zavede in ugrabi našo zavest. Pomembno je, da ostajamo v poziciji opazovalca. Oziroma smo zgolj opazovalec in čista zavest hkrati. Iz tega se rodi nenavezanost, iskrenost čustev in poštenost misli. To pa je že jedro učenja prihodnjega Bude, Bude sedanjega časa, Bude Maitreje. Vladimir Kaiser
[Na vrh strani] |
 |