VSEBINA

Iz preteklih uvodnikov

40 PREHOJENIH KORAKOV JE ZA NAMI

Glasilo Soutripanje je namenjeno medsebojnemu povezovanju vseh prebujajočih se in utripajočih duhovnih zrn v vsakem izmed nas v pisano mrežo. To povezovanje ne bo formalno, temveč na ravni zavesti, izobraževanja, ustvarjalnega sodelovanja in obveščanja. . Zato naj vam bo glasilo spodbuda na poti notranje rasti in polnejšega izražanja navzven ter naj vam da zavest, da v svojih prizadevanjih niste sami. Glasilo je naše, se pravi tudi vaš glas, zato vas vabimo, da ga pomagate oblikovati: z mislijo, predlogom, prispevkom.

številka 1, pomlad 1995

Posrečilo se nam je za prvim napraviti drugi korak in zdaj že komaj čakamo na tretji, četrti . korak. Pred vami je druga številka Soutripanja. Nikakršnega zgleda glede vsebine nimamo in tudi ne visokoletečih stremljenj, pač pa je naše stremljenje bolj podobno besedam Tagoreja: najtežja je vaja za najpreprostejšo pesem. Le tako je mogoče prinesti in prepoznati notranjo, duhovno iskro človeka zunaj, v vsakdanjem življenju.

številka 2, jesen 1995

Tisti, ki smo začeli ustvarjati to naše skupno glasilo smo mu skupaj s sojenicami dali popotnico za življenje, v katerem naj raste. Tisti, ki soustvarjate možnosti za njegovo rast, pa ste vi. Nekateri ste to začutili in se tudi opogumili ter nam pisali. . Glasilo smo začeli takorekoč iz nič. Brez denarja, z zelo ozkim krogom sodelavcev, ki so bili v celoti obremenjeni že z drugim delom. Tale "otrok" pa potrebuje še veliko pozornosti in ljubezni.

številka 4, pomlad 1996

. Ravno zato je pomlad zelo primeren čas tudi za prevetritev odnosa do sebe in okolici, do lastne duhovne poti. Je čas za nove načrte, za razmišljanja o novih življenjskih korakih. Smo našli odgovore na zastavljena vprašanja? Kaj si globoko v sebi zares želimo? Se nam morda zdi, da smo se ustavili na poti? Je morda dozorel čas za nove vsebine, za nov začetek?

številka 7, pomlad 1997

Jesen . Čas obiranja plodov in shranjevanja pridelkov. Znova je obrodil tudi naš trud in tako vam mizo ob zrelem sadju krasi nova številka Soutripanja. Ponuja vam pisano bero prispevkov z upanjem, da bo lahko vsakdo našel kaj zase. Sedaj, ko pišem te vrstice, sem priprl oči in si v mislih predstavljal, kako se, ko ga prebirate in se poglabljate vanj, preko Slovenije kot nežna čipka tke čudovit energijski vzorec, ki utriplje v ritmu mnogih src. Takšna podoba se mi utrne ob besedi Soutripanje.

številka 9, jesen 1997

Poletje je čas, ki ga običajno preživljamo drugače kot preostali del leta. Takrat si vzamemo čas zase, ne le zato, da si oddahnemo od celoletnih naporov, temveč tudi, da se naužijemo brezskrbnega radostnega sobivanja z naravo. Takrat imamo priložnost, da raziskujemo, da se povežemo z okoljem, da naravo notranje občutimo in poglobimo zavedanje, da smo del izjemnega in čudovitega bogastva tega planeta.

številka 12, poletje 1998

To je zadnje leto, ki se začenja s številko 1 in mnogi z velikim pričakovanjem že odštevajo dneve do letnice 2000. Vsa ta zadnja leta so in tudi prihodnja bodo od nas zahtevala spremembe. Udobno življenje, kot smo si ga morda zamislili, ne bo več mogoče. Namesto njega naj se v nas porodi skrb za vse ljudi, ki jo potrebujejo, in živa, ozaveščena skrb za vse življenje, ki nas obdaja. Prehajamo v leta, ki nas bodo vedno močneje izzivala, da se bomo učili deliti in dajati in s pogumom sprejemati nase odgovornost za kvalitetno življenje.

številka 14, zima 1998/1999

Ko sonce zgodaj zjutraj s svojimi žarki obsije zemljo, razžene temo - to omogoča videnje sveta. Podobno žar notranjega sonca, duhovnega jedra v človeku, prinese v življenje sposobnost celostnega videnja, jasnost, optimizem, kar spremeni naš pogled na življenje. Tako je sonce tudi simbol razsvetljenja, ko v našem umu posveti luč razumevanja in ko žarek luči prinese hipno intuitivno spoznanje. . Ko vzide jutranje sonce, se začne nov dan. Ko zažari notranje sonce, se začne novo, drugačno življenje.

številka 16, poletje 1999

Ker se svetloba v tem prelomnem času vzpenja, tako v zodiakalnem smislu (kozorog je rojstvo luči), kot tudi v širšem, smo ji namenili največ prostora. Njen vzpon se zrcali v vse večji težnji po osvobojenosti duha, v vedno širšem spektru našega sobivanja, saj se njen domet s časom neprestano veča in postaja močnejši, oprijemljivejši. Zapoveduje nam ga čas, ki vztrajno kliče v naš vsakdan nove vrednote, ki prinašajo večjo osmišljenost našega življenja in s tem osveščenost o dolgoročnosti naših dejanj, ravnanj, naših motivov, kar nas neizbežno pelje nazaj k nam samim, k naši vesti. Tu se, danes in sedaj, pripravlja novo življenje, nov oder bivanja, kjer bodo imeli radost, ljubezen, red, pravičnost, modrost svoje najvišje mesto. Ali lahko prispevate svoj kamenček v novo cesto?

številka 18, zima 1999/2000

Prišla je Pomlad. Spet. Verjetno ste opazili, kako pride vedno znova, vztrajno, vsako leto, odkar pomnimo. Ni se še zgodilo, da bi se Pomlad bila odločila, da ne pride, ker je utrujena od večnega enoličnega ponavljanja, prihajanja znova in znova ob istem času in vedno v zaporedju za Zimo. Po vsej verjetnosti se nikoli ne vpraša, zakaj neki ji je bilo odmerjeno ravno takšno mesto in da bi bilo morda vredno poizkusiti, kako je priti pred Zimo ali za Poletjem. Dejali bi, da bi bilo takšno "samoizpraševanje" precej nesmiselno, ker poznamo pač njeno vlogo in njen namen. Če vpraša nas, ki smo priča sadovom dela vseh štirih letnih časov in imamo tako vpogled v celoto, je stvar povsem jasna. Tako kot je, je edino naravno in smiselno umeščena. Torej imamo eno stvar, ki je zagotova in na katero se lahko mirne duše zanesemo. Vedno je tako bilo in vedno tako bo.

številka 19, pomlad 2000

Po čem boste torej vi v sebi vrednotili svoje življenje, ko se boste srečali popolnoma sami s svojo zadnjo uro? Če ste se zavzeli, ga boste lahko ovrednotili po količini ljubezni, ki ste jo dali ljudem, po količini skrbnosti in pozornosti. Po tem, da ste sami - kot bor v navpičnih skalah - vzdržali tudi težke okoliščine življenja in niste izgubili poguma in notranjega sonca. Morda se vam bo zdelo vaše življenje vredno po tem, da ste znali razumeti ljudi, da ste znali odpustiti in prisluhniti ter podati roko tistim, ki so jo potrebovali. In morda po tem, da niste zadovoljevali le svojih osebnostnih potreb, temveč ste prepoznali tudi potrebe svojega duha, potrebe drugih ljudi in okolja in jim znali odstopiti prednost. Vaša hiša življenja tako ne bo več temen, tesen prostor, temveč hiša sonca in ljubezni za vse večne čase.

številka 20, poletje 2000

Poleti, ko so dnevi daljši in nebo bolj jasno kot drugi del leta, puščajo letala za seboj jasne bele sledi visoko na nebu. Koliko različnih življenjskih zgodb in usod se prepleta, zapleta in razpleta, ko ti jekleni ptiči letajo sem ter tja. Koliko dram, tragedij in komedij poteka istočasno na tem ljubem planetu. V nekaterih smo gledalec, v drugih igralec stranske ali glavne vloge .

številka 24, poletje 2001

Nesreča ljudi je, da hitro pozabljamo na prestano trpljenje in se iz njega malo naučimo. Po drugi svetovni vojni, ko so bili ljudje in družba na kolenih, je hitro cvetoča blaginja kmalu prekrila ranjenosti. Samo ugibamo lahko, ali bi bil svet danes drugačen, če bi takrat ljudje ostali odprti do prestanega trpljenja in s tem odprti za notranji čut po pravičnosti, po dobrem za vse - za potrebe srčnosti in povezanosti. Tako pa gremo kot družba vedno skozi iste lekcije, iste iluzije, da je vse v redu, dokler je nam v redu, in iluzijo svetovne blaginje. Simbol za to svetovno iluzijo je bil WTC, največji trgovski center, svetovno nakupovalno središče. (To je iluzija svetovne blaginje, ker smo samo na videz vsi deležni blaginje. Več kot polovica sveta je ni.) In ta iluzija se je preprosto sesula pred našimi očmi oziroma televizijskimi zasloni. Kaj bomo sedaj? Jo bomo hitro obnovili ali pa se bomo srečali s pravimi problemi našega skupnega življenja?

številka 25, jesen 2001

V tem času se v nas lahko prebudi občutek posebne notranje samosti. Ne tiste, ob kateri te stisne, da postaneš prestrašen ali zaskrbljen, temveč povzdignjene samosti, ki ti daje notranjo moč in veličino. Tiste samosti, ki odpira vrata po ozki vertikalni špranji navzgor, k Neimenovanemu. To je samost, ki ni "za dotike rok". Kljub vsemu, kar nas zaposluje "od zunaj", kljub množici opravkov, obveznosti, dolžnosti, kljub množici stvari, ki srkajo našo pozornost, je nekje navznoter globoko jezero tišine in tam se smehlja Nekdo. Razodeva čudežne svetove in nas čaka. Z neminljivim nasmeškom in najtoplejšo dobrodošlico. Ne pozabite se v teh jesenskih dneh kdaj napotiti v Njegov objem.

številka 29, jesen 2002

Morda nam belina in tihota zime lahko pomagata pri gradnji novih mostov. Ne le novih odnosov, temveč tudi novih dimenzij že obstoječih odnosov. Neobarvanost s predstavami, predvidevanji in predsodki pomeni, da je človek že na polovici mostu, ko z ene strani vabi drugega k srečanju. Belina nosi v sebi kipeče, še neizražene možnosti. Le odkriti jih moramo in se jih upati živeti.

številka 30, zima 2002/2003

Dih duše daje hladilno senco nenavezanosti, neodvisnosti in razbremenilne distance do vsega, kar se nam dogaja, tako da prijetno pohladi vročino vsega tistega cepetanja: "Hočem imeti to, moram imeti tisto, daj mi to, daj mi ono!" Vsakodnevno hotenje in željenje je izjemno naporno in vroče opravilo. Morda pa bi se to poletje hladili tako, da bi bili zadovoljni s tistim, kar imamo. Da bi se izognili razbeljeni vročini nerganja in nezadovoljstva, da ne bi preganjali svojih zakoncev ali otrok z našimi predstavami, kako mora kaj biti. Da bi morda pustili, da se svet vrti malo brez nas. Tudi vso tisto nešteto kozmetiko in tone neuporabnih predmetov po trgovinah lahko mirno pustimo tam in se hladimo s svežim in svetlim dihom osvobojenosti, ki veje iz duhovnega jaza.

številka 32, poletje 2003

Verjamem, da se mnogi izmed nas želimo postaviti za človeka, ki je v stiski. Ljudje vendar nismo krvoločne zveri (kljub temu, da nas nekateri skušajo v to prepričati)! Prava, duhovna narava vsakega človeka so lastnosti, kot so: sočutje, poštenost, dobrota, etika, iskrenost . Več ko teh kvalitet izražamo v svojem življenju, bližje smo samemu sebi, soljudem in pravi sreči. Zato se vprašajmo, koliko dopuščamo, da miselnost najšibkejšega člena vstopa v naše življenje. Ljudska modrost pravi: "Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si." Lahko bi dodali: "Povej mi, kaj gledaš, bereš, poslušaš . in povem ti, kakšen si!" Se zavedamo, da tisto, kar gledamo, beremo, poslušamo vpliva na nas? Smo dovolj izbirčni pri stvareh, ki jih vnašamo v svojo duševnost?

Slovenci še premorem altruizem in solidarnost, kot je bilo očitno tudi ob pozivu slovenske umetnice Irene Grafenauer. Zakaj ne bi naše življenje obnovili v duhu srčnih vrednot: pravičnosti in razumevanja, medsebojne pomoči in delitve, pravega sodelovanja in prijateljstva? Ni potrebno, da vse, kar pride z Zahoda, brez razmisleka in zdrave presoje prevzamemo v svoje življenje! Uredimo si bivanje in medsebojne odnose v Sloveniji tako, kot s svojo vestjo prepoznavamo, da je prav.

številka 34, zima 2003/2004

Kar danes propagirajo nekateri novinarji in politiki, je zaskrbljujoče. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da smo ljudje brezbrižni. Zdi se, da nas je kapitalizem (liberalizem?) prav pretkano privezal na zelo kratko nit eksistence, nas razdrobil in s tem - kako prikladno - izgubljamo moč in voljo, da bi dvignili svoj glas. Toda kdo bo namesto nas prižgal luč?

Ali je upati, da bo v naše umove in srca prišla luč? Seveda je! Vendar ne brez lastnega truda in angažmaja. Ne tako kot v naravi, kjer se letni časi izmenjujejo brez naše pomoči. Človek mora delovati, če hoče uresničiti svojo voljo, če hoče uresničiti luč in modrost svoje duhovne narave!

številka 38, zima 2004/2005

izbor pripravil B. T