ISKRENOST JE STVAR ODLOČITVE
Lepo bi bilo, če bi zmogel biti vedno iskren. Če bi lahko vedno bil to, kar sem. Nimam se za nepoštenega človeka, pa vendar se v družbi nekaterih ljudi vedem izumetničeno in neiskreno. Govorim stvari, za katere mislim, da jim bodo ugajale, in se kažem takšen, kot mislim, da bi moral biti, ne pa takšen, kot v resnici sem. Resnici na ljubo je to nepošteno do njih, še bolj pa do mene. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločil, da bom postal iskren z njimi? Če bi jim razkril, kako jih doživljam, kaj zares razmišljam, ne da bi se jim poskušal prikupiti? Bi me zavrnili?
Vsi ljudje si želimo zaupnih in ljubečih odnosov, v katerih bomo lahko iskreni drug z drugim. Od kod potem izvira potreba po pretvarjanju, ki ga v naših medsebojnih odnosih ni tako malo? Če nam je zares toliko do pristnih medsebojnih odnosov, kaj nas vendar sili v to, da se vedemo na tak način? Morda je odgovor v tem, da smo se tako naučili in da drugače ne znamo. Pretvarjanje je bil v otroštvu za marsikoga izmed nas edini način, da smo psihično preživeli.
Leo Ivandič
Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.
[Na vrh strani]
|