VSEBINA

SREČANJE

Vroče poletje je bilo tistega davnega avgusta. Za razliko od večine svojih vrstnikov sem počitniške dni preživljala za debelimi zidovi stare bolnišnične zgradbe. V prvem nadstropju, soba ena, nas je bilo enajst žena, jaz, s svojimi rosnimi leti, daleč najmlajša. Dnevi so tekli, njihovo enoličnost so razbijala le pripovedovanja življenjskih zgodb teh žena.

Dobro sem se počutila med njimi, vedela sem, da so me letom navkljub vzele 'za svojo'. Izžarevala sem svežino mladosti in radost, kar je dobro delo tudi drugim. Še zlasti nežno, s posebno milino, me je pogledovala ženica, ki je bila po letih moje nasprotje. Daleč najstarejša in najbolj utrujena. Med vsemi je bila tudi najbolj bolna, njena tukajšnja pot je šla h koncu. Molče, a z zanimanjem, je sledila dogajanju v bolniški sobi. Zelo redko je govorila. Če se je oglasila, je bilo le na kratko. Najina pogleda sta se velikokrat srečala in kot posebno darilo sva si mnogokrat izmenjali nasmeh. Večino časa je preležala, nekajkrat na dan pa se je tudi dvignila v sedeč položaj, a nikoli za dolgo.

Renata Bokan

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.