VSEBINA

Na meji znanega

Ko predmeti spregovorijo

Pred leti so v kinu, pred kratkim pa tudi na televiziji predvajali italijanski film Poštar (Il postino), v katerem je bil tudi naslednji prizor:

Poštar Mario naprosi slavnega čilskega pesnika Pabla Nerudo, naj napiše pesem za njegovo ljubljeno Beatrice. Pesnik mu odvrne: "Kako naj spesnim nekaj zanjo, ko pa je niti ne poznam?" Mario mu z upanjem v očeh, ki govore, da je našel rešitev, odgovori: "Tukaj imam žogico, ki jo je imela v ustih!"

Kot bi se ustvarjalec filma rahlo ustrašil te ideje, se zgodba odvija naprej tako, da Pablo spozna Beatrice, a kot vedno - lahko bi bilo tudi drugače. Lahko bi pesnik skušal prek žogice začutiti osebo, ki jo je držala v ustih in njo ter njenega oboževalca razveselil s pesnitvijo.

To ne bi bila le filmska domišljija, ampak čisto realno izvedljiva ideja. Gre namreč za nenavadno sposobnost, ki jo imenujemo psihometrija.

Psihometrija dobesedno pomeni merjenje psihe. Človek, ki ima psihometrijske sposobnosti lahko s pomočjo osebnega predmeta ali predmeta, ki ga je določena oseba imela pri sebi, razbira stanje te osebe, dogodke iz preteklosti, lahko jo zdravi na daljavo . Pri tem ne uporablja petero svojih čutil, saj gre za zunajčutno zaznavo. Nekateri parapsihologi jo poimenujejo tudi predmetna asociacija, številni psihometrijski testi pa kažejo tesno povezavo te sposobnosti z drugimi zunajčutnimi zaznavami, na primer z jasnovidnostjo.

Darja Cvek Mihajlović

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.