ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

GORE - VEČNA VIZIJA POPOTNIKOM

Vsakdo se kam vrača po navdih in spodbudo, da potem bolj polnih jader krmari ladjo svojega življenja. Mene so znova povabile k sebi gore.

"Gore zaslužijo, da poromaš k njim iz dna srca!"1

Moji predniki sicer prihajajo iz nižinsko-gričevnatega okolja, kjer je pokrajina mehko valovito zaobljena, odprta kot radodarna dlan in prežeta s spokojno, skorajda lenobno toplino. Vendar kakšno posebno doživetje je bilo zame srečanje z visokogorjem, z vrhovi, ki sivkastomodri in občasno snežnobeli kipijo v nebo, vabeči in tako blizu, ko sem jih občudovala z visokih oken starševskega doma.

V pozni mladosti sem se prvič povzpela na dvatisočaka. Macesni so že zlato jesensko žareli, v skalah pa je bilo tihotno in kar nekam temačno. Vzpon je bil strm, pod vrhom opremljen z jeklenicami in nekaj klini, vrh pa zračen, prav nič za vrtoglave. Gore so me že pri prvem srečanju poučile, da od obiskovalcev pohodnikov zahtevajo zbranost in pozornost, stabilen in zanesljiv korak ter dobro telesno in psihično pripravljenost. Ko sem premagovala višino do vrha, me je prevzemalo spoštovanje v stiku s skalnato gorsko gmoto, s tem posebnim bitjem, resnim, molčečim in lepim. Na njem sem se naužila vetra in nagledala strmih razgledov v dolino ter se že v temi varno vrnila vanjo.

Vesna Periček Krapež

opomba 1: Julius Kugy: Delo, glasba, gore

 

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.